Strokovna ekskurzija v Slovenske gorice

ČEBELARSKI IZLET V SLOVENSKE GORICE

Na dvorišču Kolarič se ustavilo
naše je vozilo;
šli iz njega vsi smo čebelarji.
Nas lepo zeliščarka pozdravi.
Prav tako zeliščni vrt predstavi
in takole pravi:
»za bolezen vsako rož+ca raste«
le pazite nanjo,
da med plevele jo ne daste!
Čaji, sirupi tinkture,
so del zeliščarske kulture.
So čebele na zeliščih dolge ure,
ko jim mešajo frizure.

Šli smo preko meje,
nekaj kilometrov severneje,
tam smo videli kamele,
ki radovedno so v nas strmele.
Bivoli močno rogati
strahove videli so naše
zares se moramo jih bati,
da njihov rog nas ne nabaše.

Svinje sredi mlake
vse črne so imele dlake,
ko sonce jih poljublja,
strah pred njimi se izgublja.

Sveta Trojica tam nad jezerom
proti nebu se pne,
frančiškanom menihom
greje srce.
Menih lepo nam cerkev predstavi:
vse božje podobe
prikaže nam v luči pravi.
Cerkev svoj blišč pokaže široko,
nam trka na dušo globoko.

In klet ta znamenita
kot dama plemenita,
nas vabi in kliče:
»Le odprite vrata,
če vince vas miče
pijte zase in brata,
saj njena sladkoba je zlata!«
Zeleni silvanec, traminec in sauvignon
dajejo glavi nebeški ton.

In vinar še pesem nam nastavi:
Stari čebelar – tisti v Slakovi opravi.

Potem pa šofer spet vozi nas preko
Slovenskih Goric:
Tu prečka cesto, tam zopet reko
in nas pripelje h Kurbos gostilni navštric.
Prijazne točajke pijačo prineso,
juho, krompir in meso;
še malo peciva in kavico
za čebelarsko družinico.

Kdo ne bil bi volje prave:
na izletu je vsega dobil,
od lepote narave,
mest in božje slave,
se lahko je naužil.

Martin Pustatičnik

 

Foto: Jaka Grošl

Pri Kolaričih


Dva brata

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja