Praktične izkušnje zatiranja varoj z zdravilom Apiguard pri čebeljih družinah v Sloveniji

Praktične izkušnje zatiranja varoj z zdravilom Apiguard pri čebeljih družinah v Sloveniji

Alenka Jurić1

 

UVOD

Varoza čebel je zelo nevarna zajedavska bolezen čebelje družine. Kaže se v obolevanju in odmiranju odraslih čebel in čebelje zalege in je tudi izmed glavnih spremljevalcev izginjanja čebel iz panjev. Pršica varoja, ki povzroča bolezen, se prehranjuje s čebeljo hemolimfo, pri čemer čebeli odvzema pomembne hranilne snovi in ji skrajšuje življenjsko dobo, poleg tega pa prenaša številne druge povzročitelje nevarnih bakterijskih, virusnih in glivičnih bolezni čebelje družine. Je tudi izjemno prilagojena življenju čebelje družine. Razmnožuje se na mladih čebeljih ličinkah pod pokrito zalego, kamor zdravila ne sežejo, zato varoj z zatiranjem ne moremo popolnoma uničiti.

 

1. ZATIRANJE VAROZE

Uspešno zatiranje varoze je možno le, če je izvedeno pravočasno in strokovno, če čebelarji pred uporabo zdravil za zatiranje kontrolirajo naravni odpad varoj in izvajajo apitehnične ukrepe, s katerimi poskrbijo za pravilen razvoj in dobro odpornost družine ter zmanjšujejo populacijo varoj pri družinah v času njihovega intenzivnega razvoja do trenutka, ko je nujno opraviti prvo zdravljenje pri družinah z zalego.

 

1.1. Kontrola naravnega odpada varoj in apitehnični ukrepi

Čebelarji z različnimi ukrepi skrbijo, da število varoj ne preseže dopustne meje, ki znaša preko poletja pri družinah z zalego pri povprečnem dnevnem naravnem odpadu do 3 varoje okrog 1 500 varoj in pozimi pri družinah brez zalege pri povprečnem dnevnem naravnem odpadu do 0,1 varoje okrog 40 varoj. Kontrolo naravnega odpada varoj izvajajo od spomladi naprej pri vseh čebelji družinah. Od meseca maja do julija vstavljajo v čebelje družine gradilne sate in izrezujejo ter izločijo pokrito trotovsko zalego. V narejence ali roje lahko vstavljajo lovilne sate z mlado nepokrito zalego, ki jo potem, ko so ličinke pokrite, odstranijo iz družin. Razvoj varoj lahko zaustavijo tudi z načrtno prekinitvijo zaleganja matic. V primeru večje napadenosti družin z varojami pravočasno obvestijo veterinarja.

 

1.2. Uporaba zdravil

Skrbeti moramo, da so čebelji pridelki, kot so vosek, med, cvetni prah, mleček in propolis, ki jih uporabljamo v prehrani ljudi ali za lajšanje različnih zdravstvenih težav, brez ostankov zdravil.

Za zatiranje varoj pri čebeljih družinah uporabljamo različna zdravila, ki se razlikujejo med seboj po načinu aplikacije in načinu delovanja, učinkovitosti in puščanju ostankov zdravil v satju in čebeljih pridelkih. Zdravila, ki se uporabljajo pri čebelah, morajo vsebovati aktivne učinkovine, ki so dovoljene v Evropski uniji in morajo imeti dovoljenje za uporabo v Republiki Sloveniji. Uporabljajo se po navodilu lečečega veterinarja, ki svoje delo opravlja samostojno in v skladu z veterinarsko doktrino ter predpisuje zdravila za čebele po lastni strokovni presoji. Ob majhnem izboru razpoložljivih zdravil predpisujemo zdravila tako, da ne pride do pohitrene odpornosti varoj na posamezne učinkovine ob upoštevanju zakonskih in podzakonskih določil na področju uporabe zdravil v veterinarski medicini. V letu 2011 bo zatiranje varoj v naši državi temeljilo na uporabi ekoloških oz. sonaravnih zdravil, ki vsebujejo ekološke učinkovine in sicer timol, mravljična kislina, mlečna kislina ali oksalna kislina. Rezistenca varoj na te učinkovine do danes še ni znanstveno dokazana.

Zdravila pri čebelah uporablja čebelar sam, zato morajo biti v taki obliki, da jih lahko uporabi vsak čebelar.

 

1.2.1. Uporaba zdravila Apiguard

Najenostavnejša uporaba ekološkega zdravila za zatiranje varoj po končani paši oziroma po zadnjem točenju medu je uporaba zdravila Apiguard, ki vsebuje hlapno počasi sproščujočo zdravilno učinkovino timol v obliki gela. Ta se širi v družini z izhlapevanjem in s kontaktom med čebelami oziroma preko čebel delavk, ki opravljajo čistilno vlogo v panju.

Zdravilo uporabimo tako, da odstranimo folijo s posodice in jo položimo na sredino panja na vrh zaleženih satov s stranjo z gelom obrnjeno navzgor. Med robom posode in vrhom panja mora biti dovolj prostora, da lahko čebele zlezejo do gela, torej najmanj 0,5 cm ali še bolje, da je nad posodico Apiguarda prazna etaža ali naklada. Najbolje je, da zdravljenje traja 6 tednov, pri čemer uporabimo v posamezni družini po dva odmerka v presledku dva do tri tedne.

Praktične izkušnje pri uporabi tega zdravila pri nas iz preteklih let imamo, saj se je njegova uporaba iz leta v leto povečevala. V letu 2008 je bilo zdravljenih z Apiguardom 0,09% čebeljih družin, 4,11% čebeljih družin je bilo zdravljenih v letu 2009 in 9,19% čebeljih družin v letu 2010.

Čeprav je aplikacija zdravila Apiguard enostavna, pa se je treba zavedati, da na učinkovitost zdravljenja vpliva vrsta dejavnikov. Na veterinarskih izobraževanjih so se čebelarji seznanili s programom zatiranja in posameznimi zdravili za zatiranje varoj. Ob izdaji zdravila smo čebelarjem natančneje razložili, kako je treba zdravilo uporabiti. Navodilo za pravilno uporabo zdravila so prejeli tudi v pisni obliki.

Zaradi preprečevanja reinvazij je potrebno zdraviti vse čebelje družine hkrati na posameznih območjih v preletni razdalji čebel. To še posebej velja za zdravila, ki vsebujejo hlapne učinkovine, ki lahko zaradi neenotne uporabe povzročijo večji stres pri čebelah in posledično ropanje ob pomanjkljivo izvajanih tehnoloških ukrepih v čebelarstvu ali na območjih pasišč. Za dovolj učinkovito zdravljenje varoze po zadnjem točenju medu pri družinah z zalego je bilo potrebno družine na zdravljenje ustrezno pripraviti, jim z načrtovanimi  tehnološkimi ukrepi zagotoviti optimalni razvoj in določiti ustrezni termin zdravljenja ter ustrezni odmerek zdravila.

 

1.2.1.1. Ustrezni odmerek zdravila je pomemben za učinkovito zdravljenje.

 

V naših čebelarstvih je tehnologija čebelarjenja zelo raznolika, zato odmerjanje zdravil še zdaleč ni enostavno. To še posebej velja za hlapne zdravilne učinkovine, med njimi tudi timol, ki ga vsebuje ekološko zdravilo Apiguard. Na njegovo učinkovanje vpliva poleg temperature v okolici aktivnost družine in ustrezna temperatura v gnezdu, ki je v največji meri odvisna od velikosti in zasedenosti panja s čebelami.

Na podlagi podatkov čebelarjev o vrsti panjev, številu gospodarskih in številu rezervnih družin ter zasedenosti ulic s čebelami smo veterinarji predpisali ustrezne odmerke zdravila. Za družino v klasičnem AŽ ali LR panju smo predpisali po dva odmerka zdravila. Prvi odmerek zdravila je izhlapel v dveh do treh tednih, čemur je sledil drugi odmerek zdravila. Čebelarji so morali paziti, da  odmerka niso prekoračili in da so zdravilo pravilno namestili nad plodiščne sate, v prazno naklado v LR panju oziroma v AŽ panju na matično rešetko v medišču. Zaradi boljšega dostopa čebel do posodice z zdravilom in boljše ventilacije, ki je nujna za dobro učinkovanje zdravila, so pred pričetkom zdravljenja iz medišč odstranili satje. V praksi se je pokazalo, da je bilo za družine manj stresno, če so pokrovček posodice  prvi dan zdravljenja odstranili samo do polovice, naslednji dan pa do konca, ali pa da so na začetku vstavili v panj polovični odmerek zdravila. Zdravilo je počasneje izhlapevalo in čebele so se lažje navadile na »tujek« v panju s sicer prijetnim vonjem po timolu. Ta poseg se je izkazal posebej smiseln ob višjih zunanjih temperaturah in večji aktivnosti družin.

Le v redkih primerih je celoten odmerek zdravila v obliki gela izhlapel v prvih dveh tednih. V večini primerov se ostali na dnu posodice posamezni posušeni kristalčki zdravila. Ne glede na hitrost izhlapevanja zdravila smo čebelarjem svetovali, naj uporabijo drugi odmerek zdravila po preteku najmanj 14 dni od uporabe prvega odmerka oz. da počakajo, da bo posodica prazna. Drugi odmerek zdravila je izhlapeval še počasneje, tudi do 4 tedne. Izkazalo se je, da je bilo v jeseni manj varoj, če je zdravljenje potekalo 6 tednov.

Pri močnih družinah, ki so imele po dve  ali več visokih naklad oz. etaž z zalego, je bilo potrebno za učinkovito zdravljenje ustrezno povečati odmerek zdravila, zato smo jim predpisali po tri do največ štiri odmerke po 50 gramov zdravila. Nasprotno smo rezervnim ali šibkim družinam predpisali manjše odmerke, od 12, 5g do 25,0 g v presledku dva do tri tedne. Čebelarji so kontrolirali odpad varoj in podatke beležili v svoj dnevnik. V večini primerov je bil odpad v primerjavi z naravnim odpadom pred zdravljenjem zadovoljiv, v povprečju je bil 10 do 20 krat večji od naravnega odpada.

V posameznih primerih so čebelarji pri kontroli naravnega odpada ugotovili večji odpad varoj v jeseni kot med zdravljenjem. Svetovali smo, da se testni vložki premažejo z medicinskim vazelinom. Ocenili smo, da zdravilo učinkuje v družini še najmanj tri tedne po njegovi odstranitvi. Realnejšo sliko odpada varoj smo imeli v čebelnjakih ob odsotnosti mravelj, na ustreznih testnih vložkih z mrežo, ki so preprečevale čebelam dostop do varoj med drobirjem.

 

1.2.1.2. Določitev ustreznega termina zdravljenja vpliva na zdravstveno stanje čebel in pridobivanje varne hrane.

Pravočasno zatiranje varoj z Apiguardom omogoča razvoj vitalnih in dolgoživih zimskih čebel. Zatiranje varoj z Apiguardom izven časa medenja omogoča pridobivanje čebeljih pridelkov brez sledi ostankov zdravil.

Apiguard lahko uporabljamo v čebeljih družinah po zadnjem točenju medu. Ne glede na to, da je Apiguard ekološko zdravilo, ima lahko njegova nepravilna uporaba v času medenja za posledico ostanke v čebeljih pridelkih. Ugotovljeno je, da timol podobno kot ostale ekološke zdravilne učinkovine izhlapeva iz satja še šest mesecev po uporabi.

Pri uporabi ekoloških zdravil, katerih učinek je v obdobju zaleganja slabši v primerjavi z nekaterimi konvencionalnimi zdravili, je ugotavljanje populacije varoj pri vseh čebeljih družinah in pravočasno zdravljenje ključnega pomena.

Termin zdravljenja smo določili na podlagi podatkov o številu varoj v čebelnjakih, ki smo ga izračunali s pomočjo podatkov čebelarjev o naravnem odpadu varoj in napadenosti trotovske zalege z varojami, ter podatkov o pašnih razmerah na območju.

Čebelarji, ki so uporabljali Apiguard, so izrezovali pokrito trotovsko zalego in šteli varoje na trotovskih ličinkah od aprila do junija ter spremljali naravni odpad varoj pri vseh čebeljih družinah, nekateri skozi vse leto, večinoma pa spomladi in v mesecu juniju. Na ta način so lahko ugotovili število varoj pri posameznih čebeljih družinah. Družine, ki so imele naravni odpad nad dopustno mejo, so bile zdravljene že spomladi ali kasneje v medpašnem obdobju pred kostanjevo pašo. Družine, ki so bile napadene z varojami nad dopustno mejo spomladi ali poleti pred kostanjevo pašo in ki niso prejele dodatnega zdravila pred Apiguardom, so imele s svojim zdravjem več težav. Bolj napadene čebele z varojami so bile pred zdravljenjem z Apiguardom in tudi kasneje med zdravljenjem bolj vznemirjene, v takih čebelnjakih je prihajalo pogosteje do ropanja ali izginjanja čebel, zlasti ob hkratnem pomanjkanju hrane. To zdravljenje tudi ni bilo dovolj učinkovito in družine so imele več varoj v jeseni, zato jih je bilo potrebno dodatno zdraviti še pred zimskim obdobjem. Pri družinah z večjim naravnim odpadom varoj pred uporabo Apiguarda je bil tudi večji odpad varoj po zadnjem zimskem zdravljenju. Ugotovili smo, da prepozno zdravljenje vodi največkrat v odmiranje družine.

 

 

1.2.1.3. Na učinkovitost zdravljenja vpliva tudi zdravstveno stanje čebel, velikost oziroma zasedenost panja s čebelami, temperatura in ventilacija v panju ter zunanja temperatura.

V čebelji družini raznašajo Apiguard odrasle čebele med čiščenjem panja preko površine njihovih telesc in dlačic, zatorej morajo biti čebele zdrave in aktivne, da lahko opravljajo svoje delo. Bolna družina drugače reagira na zdravilo kot zdrava družina. Čebele, ki so zelo napadene z varojami ali so kako drugače bolne, so bolj vznemirjene, med zdravljenjem se njihova vznemirjenost še poveča, kar lahko povzroči tudi izginjanje ali ropanje čebel. V šibki družini ali v družini, ki je naseljena v prevelikem panju, so čebele slabo aktivne in so slabe čistilke, temperatura v gnezdu pade pod 35˚C in zdravilo slabše izhlapeva. Nasprotno, če so močne družine naseljene v premajhnem panju, lahko zaradi višje temperature zdravilo prekomerno izhlapeva. Čebelarjem smo svetovali, naj odmerek zmanjšajo na polovico ali na četrtino odmerka, ali pa družino preselijo v večji panj in naj poskrbijo, da bo vstop v panj prost. Svetovali smo tudi, da pred pričetkom zdravljenja šibke družine združijo, po potrebi jih naj prestavijo v ustrezno velike panje, v družini naj bi bilo najmanj 5 do 7 satov zalege. Za  družine, ki so bile močneje napadene z varojami, smo predpisali dodatno individualno zdravljenje še pred uporabo Apiguarda. Družine, ki so zbolele za varozo že pred uporabo Apiguarda, težko preživijo, če niso bile predhodno dodatno zdravljene. V več primerih na celjskem območju je bilo ugotovljeno, da se je v družinah, ki so bile zdravljene z Apiguardom, zmanjšala poapnela zalega in nosemavost čebel.

Po pripovedi čebelarjev je bilo največ težav pri zdravljenju rezervnih družin. V premajhnih panjih oziroma panjih polno zasedenimi s čebelami, je bilo premalo prostora, da bi čebele čistilke lahko prišle do posodice z zdravilom in ga raznesle po družini, zato je bilo zdravljenje manj uspešno. Zaradi razburjenja čebel se je temperatura v takih družinah še povečala, ponekod so čebele panje tudi zapustile.

Tudi različna zunanja temperatura lahko povzroči neenakomerno izhlapevanje zdravilne učinkovine. Čebelarjem smo svetovali, naj spremljajo vremensko napoved in zunanjo temperaturo in naj zdravilo odstranijo iz panjev, v kolikor bi ta dosegla ali presegla 35˚C.

Ugotovili smo, da je bil najboljši učinek zdravila Apiguard pri zunanji temperaturi od 25˚C do 30˚C. Pri nižjih temperaturah je izhlapeval počasneje in čebele so bile manj aktivne, kar pa ni imelo posebnega negativnega učinka pri družinah, ki so bile med zdravljenjem zdrave in močne in so bile napadene z varojami pod dopustno mejo. Večje izhlapevanje zdravila in večja aktivnost čebel se je pojavila ob zelo visoki zunanji temperaturi. Pri tem je vonj po timolu zaobjel družino v panju in smo ga lahko zaznali v intenzivnejši obliki tudi v okolici čebelnjaka. Običajno so bile čebele zaradi tega bolj vznemirjene, večja je bila nevarnost ropanja, družine so oslabele in matice so slabše zalegale, posebno v primerih, ko je čebelam primanjkovalo kvalitetne beljakovinske hrane.

 

1.2.1.4. Neželeni učinki zdravljenja

Obveščanje veterinarja o neželenih učinkih zdravljenja je nujno za zagotavljanje varnih in učinkovitih zdravil.

O neželenem učinku zdravljenja z Apiguardom veterinarji med uporabo zdravila nismo bili obveščeni. Timol lahko deluje stresno na čebelje družine, pojavijo se lahko neželeni učinki, kot sta na primer ropanje in slabše zaleganje matic.

Po vstavljanju zdravila v panje so se odrasle čebele pričele zbirati na naletni deski in bile opazno vznemirjene, vendar se je po nekaj dneh  njihova vznemirjenost polegla. Kjer so vstavljali zdravilo v panje zgodaj zjutraj ali pozno zvečer in so bile vse čebelje družine zdravljene hkrati, nismo zasledili posebnosti. Čebelje družine so bolje prenašale zdravljenje, če so bile zdrave in močne ter malo napadene z varojami. Pri družinah, ki so bile primerno oskrbovane s hrano pred uporabo zdravila in so dobivale v času zdravljenja sladkorni nadomestek enakomerno in v majhnih količinah, Apiguard ni povzročal večjega stresa, ropanja ali slabega zaleganja matic. V takih družinah je bil učinek zdravila tudi boljši, saj čebele niso bile prezaposlene s krmljenjem in so lahko dobro opravljale delo čistilke ter raznašale zdravilo po panju.

Zabeležili smo le nekaj primerov slabšega zdravstvenega stanja čebel, umiranja in izginjanja čebel v jesenskem in zimskem obdobju po uporabi Apiguarda. Med vzroki za tako stanje je bila prevelika napadenost z varojami pred pričetkom zdravljenja ali dodaten stres, ki se je v bolnih družinah pojavil ob hkratni uporabi drugih zdravil, predvsem mravljične kisline, ki so jo posamezni čebelarji uporabljali po lastnem občutku. Izginjanje čebel smo ugotovili tudi po uporabi Apiguarda pri zelo visoki zunanji temperaturi pri lačnih čebelah. Pogosteje se je pojavljalo slabše zaleganje matic in tudi daljša prekinitev zaleganja matic, kar je bilo ugotovljeno pri šibkih družinah, ki jim je primanjkoval nektar in pelodna paša v mesecu juniju in juliju in ki hkrati niso bile nadomestno krmljene.

Na območjih, kjer zdravljenje ni bilo opravljeno v vseh čebelnjakih, ali pa ni bilo opravljeno hkrati, je bilo zaslediti večje število varoj tudi pri posameznih zdravljenih družinah v jeseni,  verjetno kot posledica reinvazije. Večje število varoj po opravljenem zdravljenju smo ugotovili na obmejnih območjih in območjih pasišč. Ugotovljeno je bilo tudi ropanje čebel v dveh sosednjih čebelnjakih, pri čemer je bilo v enem čebelnjaku uporabljeno zdravilo Apiguard, v drugem pa  zdravljenje in krmljenje sploh ni bilo opravljeno. Ta pojav je bil verjetno bolj posledica tehnološke napake kot pa neposrednega vpliva zdravila.

 

 

ZAKLJUČEK

 

Sodelovanje med čebelarji, veterinarji in nadzornimi službami je nujno, v kolikor želimo biti uspešni pri zagotavljanju zdravih čebeljih družin in varne hrane.

Veterinarji moramo zaščititi zdravje čebel in ljudi, zato čebelarje učimo o veterinarskih preventivnih ukrepih in zdravila predpisujejo tako, da bo zdravljenje varno za čebelarja, da bo dovolj učinkovito in da ne bo ostankov uporabljenega zdravila v pridelkih. Čebelar je odgovoren, da zagotovi zdrave čebele in varne pridelke, zato mora izvajati  preventivne veterinarske in tehnološke ukrepe za krepitev odpornosti čebeljih družin ter zdraviti čebele na predpisan način.  Da se zavaruje zdravje ljudi in čebel mora poskrbeti tudi država, s svojimi nadzornimi organi. Potrebno je zagotoviti sledljivost nad uporabo vseh zdravil, ki jih uporabljamo pri čebeljih družinah, da bomo lahko zagotavljali varno in učinkovito zdravljenje čebel  ter uživali varne čebelje pridelke.

 

 

1Nacionalni veterinarski inštitut, Enota Celje, Veterinarska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Trnoveljska cesta 1, Celje

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja