Dražgoški kruhek

Dražgoški kruhki so ročno oblikovani in okrašeni medeni kruhki, ki so dobili ime po vasi Dražgoše pri Železnikih v Selški dolini. Najstarejši obliki sta okrašeno srce in krajček – medeni kruhek v obliki polmeseca. Poleg tega se izdelujejo v najrazličnejših oblikah kot je majolka, zvezda, fajfa, rožica, miklavž itd… Izdelani so iz medenega testa, ročno oblikovani s cvetličnimi motivi, kot je planika, nagelj, pšenični klas, grozdje, travniške rože itd… Vsak izdelek je unikat. Izdelovanje dražgoških kruhkov sega več kot 200 let nazaj, kako so nastali pa si oglejte tukaj.

Recept za izdelavo dražgoškega kruhka ni nobena skrivnost. Osnovni sestavini sta med in moka. Primernih je več vrst medu, najbolj pa cvetlični in gozdni. Kostanjev med je za izdelavo pregrenak. Moka je pšenična. Testo začinimo z mletimi klinčki in mletim cimetom, za vzhajanje pa se uporablja jelenova sol ali jedilna soda. Ko so pečeni so lepe rjave barve. Še vroče je potrebno premazati z medom, ki smo mu dodali žlico vode. Prav v enakomerni rjavi barvi se kaže originalnost dražgoškega kruhka.

Za izdelavo dražgoških kruhkov tako potrebujemo:

  • ½ kg medu
  • 1 kg moke (pšenična moka tip 500 ali tip 850)
  • 1 žličko mletih klinčkov
  • 1 žličko mletega cimeta
  • ½ dcl vode
  • 1 žlička jelenove soli ali jedilne sode

Kako se dražgoški kruhki izdelujejo, pa si v sliki in besedi oglejte na tej strani.

Danes sta najvidnejši umetnici izdelovanja dražgoških kruhkov Cirila Šmid in Darinka Megušar. Obe prihajata iz Železnikov. V nadaljevanju vam predstavljamo Darinko Megušar, ki danes že sodeluje tudi s Čebelarskim društvom Škofja Loka. Skupaj v Domu čebelarjev Brode prirejamo naravoslovne dneve za osnovnošolce. V sklopu naravoslovnih dni skupaj izvajamo tudi učno delavnico – izdelovanje dražgoških kruhkov. Več o učni delavnici tukaj.

Darinka Megušar

Preden res predstavimo Darinko Megušar, še nekaj besed o zgodovini dražgoškega kruhka. Mali kruhek so začeli izdelovati že koncem 17. in v začetku 18. stoletja. Izdelovati so ga začele nune klarise, kasneje pa nune uršulinke. Imenovali so ga kar nunski lect. Nune so takrat učile te obrti premožna mestna dekleta na loškem. Ta obrt pa je v mestih zamrla, obdržala pa se je v Dražgošah in Železnikih. Kruhek so poimenovali dražgoški kruhek ali »ta mal kruhk«. Nunski lect se je izdeloval pretežno v modelih, dražgoški kruhek pa ročno in to je prva in osnovna značilnost, po kateri se dražgoški kruhek loči od ostalih podobnih izdelkov.

Foto: Aleš Demšar
Foto: Aleš Demšar

Omeniti moramo tudi praznovanje Svetih treh kraljev. Ženske so v tem času napekle srčke in krajčke, ki so jih prodajali na stojnicah oz. »štantih« pred cerkvijo. Po maši so fantje kupovali dekletom srčke, dekleta pa fantom krajčke. Tisto dekle, ki je bilo najlepše, je dobilo največ srčkov, najlepši fant pa največ krajčkov. Ta praznik lahko primerjamo z današnjim Valentinovim.

Darinka nam je zaupala, da se je njena mama Pavla Lotrič rojena Marenk – Pstotna Pavla iz Dražgoš te obrti še kot mlado dekle naučila od svoje tete. Dražgoške kruhke so pekle ob večerih, predvsem pozimi. Največ so ga spekle v začetku decembra, to je ob Miklavžu (miklavže , parkelne, putke, petelinčke, fajfe, krajčke, srčke). Pekle so ga tudi za prodajo na tržnicah v Škofji loki in Kranju, pa za osebne praznike, predvsem godove in poroke. Ko so napekle dovolj kruhkov, so prišle »potovke« in ga kar v koših odnesle na trg ter po hišah, kjer so dražgoške kruhke prodajale. Ženske so takrat dražgoške kruhke kupovale tudi za peko potice, saj so kruhek kar naribale v nadev. Večkrat pa se je zgodilo tudi, da so »potovke« spodili, češ, »še za navaden kruh nimamo, bomo pa ta medenega kupovali«! Včasih so temu poslu rekli tudi »krajcar kšeft«, ker so zaslužili kakšen dinar za priboljšek.

Darinkina mama je pekla dražgoške kruhke več kot 40 let. Naučila je tudi sestro Anico, ki ji je že zelo mlada pomagala pri peki. Že takrat je zelo lepo krasila srčke. Nekaj let pred upokojitvijo je ostala doma in kot podjetnica še veliko let ustvarjala čudovite izdelke – dražgoške kruhke različnih oblik. Zanimivo je, da Darinka Megušar takrat ni nikoli pomagala mami, pač pa jo je pri peki dražgoških kruhkov le opazovala. Še danes jo vidi, kako srečna je bila, ko je videla, da pa je nekega dne le na skrivaj naredila srce. Takrat je rekla: »O moj bog, vonder ena, da bo pekla in da bo to ostal´ pr hiš´«!

Sedaj (2009) Darinka Megušar peče dražgoške kruhke že štiriindvajset let. Izdeluje srčke, krajčke, fajfe, zvezdice, rožice, majolke, miklavže, parkeljne… Dražgoške kruhke izdeluje po naročilu za poroke, godove, rojstne dneve, razne obletnice, za Miklavža, v zadnjih letih pa tudi za poslovna darila, kot turistične spominke in za razstave. Veliko hodi tudi po šolah in peke dražgoških kruhkov uči otroke. Prepričana je, da je peka dražgoških kruhkov naša kulturna dediščina in da ta lepa obrt ne sme izumreti.

Tej trditvi se pridružujemo tudi loški čebelarji. Glede na to, da je Darinka svoje znanje že posredovala sinu Tadeju in hčerki Tatjani, smo prepričani, da se bo hišna tradicija nadaljevala.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja